Različne vsebine

Pogosto se zgodi, da poišče pomoč partner osebe, ki ima kako osebnostno motnjo, pa to še ni dokazano, ali pa nikoli ne bo. Menijo, da je krivda na njihovi strani, da odnos ni dober oz., da sami premalo naredijo da bi ta bil. Osebnostnih motenj, ki vplivajo na naše odnose, na bližino, na naša čustva je več. Danes se bom osredotočila na SHIZOIDNO OSEBNOSTNO MOTNJO, ki je pri nas malo poznana, največkrat pa močno vpliva na to, da bi bil odnos zadovoljiv, srečen. Za shizoidno osebnostno motnjo je značilno

NADARJENOST, VOLJA in PREDANOST so pomembni dejavniki, ki vplivajo na naš vsakdan, na naše življenje. Da lahko vse te dejavnike razvijemo, je pomembno, da se naučimo, kako se soočiti s porazom / neuspehom. Vsi vemo, da so porazi del življenja, a se jih vsi bojimo. STARŠI pogosto naredimo vse, da bi jih naši otroci NE DOŽIVLJALI, s tem pa jim onemogočamo, da bi razvili vse svoje potenciale/sposobnosti. POBRATI SE PO PORAZU je pravzaprav veščina, ki se jo lahko naučimo. Naučimo se,

Starši v veliki meri vplivamo na to, kakšno mnenje bo o sebi razvil otrok. Ker smo pod nenehnimi pritiski, nas je pogosto  strah in se počutimo krive in ne vemo, kako se soočiti z vsakodnevno situacijo. To našo negotovost in stisko čutijo tudi otroci. Družine  so si med seboj različne. Ne mogoče je, da bi lahko povsod veljala enaka pravila in vrednote, ki jim v družinah pripisujemo velik pomen in ki so tiste, ki vplivajo na naše vsakodnevno življenje in

Premalokrat se zavedamo, da je otrok sposoben sprejemati osebno odgovornost že zelo zgodaj. Starši se pa na vse pretege trudimo, da bi mu tlakovali pot po lastnih kriterijih in merilih, v upanju, da ga ne bi kaj prizadelo, da ne bi bil razočaran, da ne bi bilo kaj drugače, kot si tisti trenutek otrok želi. Kakšna je naša starševska odgovornost pri tem? Na kakšen način mi starši lahko prispevamo k temu, da se bo pri otroku razvil občutek LASTNE VREDNOSTI, da bo razvil samopodobo,

Do konfliktov pogosto prihaja, ker ljudje situacije dojemamo subjektivno in smo zmožni nanje gledati le iz svojega zornega kota. Posamezniki se redko ali sploh nikoli ne postavimo v položaj druge osebe.  Zavzeto zagovarjamo svoja stališča in prepričanja ter verjamemo, da je le naša resnica prava. Ljudje se pogosto prav zaradi slednjega med seboj žalimo, smo en do drugega nespoštljivi in ne zmoremo vzpostaviti skupne povezanosti. Vztrajamo pri svoji resnici in to zagovarjamo na vse mogoče načine. Terapija nam omogoča, da preko različnih

Dragi starši, Tudi sama sem starš in čutim z vami stisko, ki se pojavi ob prehodih otrok iz doma v vrtec ali iz vrtca v šolo. Z vami želim podeliti nekaj izkušenj / nasvetov, kako otrokom in sebi to obdobje kar najbolj olajšamo. Ob opisanem prehodu otroka se pogosto počutimo nemočne, negotove in ne vemo, kako bi otroku pomagali, da bi prehod potekal čim manj stresno. Rada bi vam povedala, da je zelo pomembno, da predvsem sebi in seveda tudi otroku zaupate, da bo to zmogel, in sicer ne glede

Vzgojni izzivi se za starše pričnejo že zelo zgodaj. Že ko imamo majhnega dojenčka, nam mnogi svetujejo, kako naj z njim ravnamo. Velikokrat smo kot starši v veliki dilemi, kako ravnati, da bomo za otroka naredili najbolje. Kaj je tisto najbolje, pa je seveda vprašanje. Ugotavljam, da se v sedanjem času starši pogosto enostavno bojijo svojim otrokom »postaviti meje«, ki naj bodo otrokovi starosti primerne. Tako starši otroku ne omogočajo učenja, spoznavanja življenja preko lastnih izkušenj in posledično sprejemanja odgovornosti. Slednje se pri otrocih prične že v predšolskem

Obdobje  prve  trme sega od 2. do 4. ali 5. leta otrokove starosti. Zakaj prve trme? Zato, ker ločimo v razvoju otroka še drugo izrazito obdobje trme, ko začne otrok odraščati in stopi v puberteto. Obdobja trme so v otrokovem razvoju  nekaj povsem normalnega in so za otrokov razvoj nujno potrebna, so pa zelo težavna za starše in so velik izziv pri vzgoji naših otrok. V tem obdobju je mogoče doseči veliko več, če se poglobimo v otrokovo osebnost in se zavemo, da ima vsako otrokovo ravnanje svoj  vzrok.

 Cilj partnerstva je, da lahko vsak zase razvija svoje potenciale, da se partnerja spoštujeta in podpirata. Neumno bi se bilo slepiti, da v partnerstvu ne bo prihajalo do konfliktov, nesporazumov. Partnerstvo je bilo in vedno bo na preizkušnji. Vsak dan je potrebno »delati«  na tem, da ohranjamo bližino in spoštovanje en do drugega. Nič ni samoumevno in ne traja, če se za to ne potrudimo V naprej ne moremo predvideti, kaj se nam bo zgodilo in ne moremo preprečiti nesoglasji. Pomembno je, da se sproti o tem pogovarjamo.

Kako to vpliva na otroke? Pogosto slišimo ali preberemo, da je prihod otroka oz. postati starš nekaj čudovitega in osrečujočega, kar se nam je zgodilo, kar pa pogosto ne odseva resničnosti. Že v času pričakovanja otroka starši delamo različne scenarije, načrte in pričakovanja do sebe in otroka, ki se še niti rodil ni. Ta pričakovanja so pogosto zelo visoka. Ko postanemo starši, prevzemamo novo vlogo. Želimo si, da nam tu ne bi spodletelo. Prebiramo različno literaturo, Take in drugačne nasvete in si jih želimo v popolnosti držati, ne upoštevamo pa tega,