Starši v veliki meri vplivamo na to, kakšno mnenje bo o sebi razvil otrok. Ker smo pod nenehnimi pritiski, nas je pogosto strah in se počutimo krive in ne vemo, kako se soočiti z vsakodnevno situacijo. To našo negotovost in stisko čutijo tudi otroci.
Družine so si med seboj različne. Ne mogoče je, da bi lahko povsod veljala enaka pravila in vrednote, ki jim v družinah pripisujemo velik pomen in ki so tiste, ki vplivajo na naše vsakodnevno življenje in razmišljanje.
Pri svojem dolgoletnem delu s starši, sem starše vedno spodbujala k razmišljanju o tem, ali poznajo potrebe svojih otrok, kako naj prepoznajo sposobnosti svojih otrok in razvijajo njihove potenciale ter kako vzpostavljati doslednost pri vzgoji in kako pri tem lahko sodelujeta oba starša.
Pogosta ugotovitev je bila, da se starši v veliki meri odločajo namesto otrok, da nezavedno ali zavedno želijo otroke prepričati, da sprejmejo izzive, ki so pomembni njim staršem in ki jih sami niso uspeli uresničiti tekom svojega življenja. Pri tem pa pogosto prihaja do razlikovanja med merili, ki si jih starši postavljajo sami zase in tistimi, s katerimi ocenjujejo otroke.
V veliki meri se starši zavedamo, da razumevanje otrok ne pomeni, da jim v vsem ugodimo, da odobravamo vsa njihova dejanja in oblike vedenja. Pomeni tudi postavljanje mej in omejitev, ob upoštevanju otrokovih posebnosti in individualnih razlik (tudi znotraj ene družine z več otroki).
Toda kako postaviti meje in reči ne? Večji problem se pokaže v družinah, kjer želijo z najboljšimi nameni otrokom omogočiti več demokratičnosti pri vplivu na družinsko življenje. Pričakujejo, da bo otrok na tak način postal soodgovoren, ker je dobil to priložnost oz. vpliv. Vendar temu ni tako. Otroci lahko sodelujejo in odločajo o stvareh kot so: kaj bo družina jedla, kako bodo uredili prostor…., ne morejo pa biti odgovorni za razpoloženje med člani družine, za potek reševanja konfliktov, za odnos med partnerjema…
Otrokova osebnost, njegovo dojemanje sveta, sposobnost uporabe lastne inteligence ter življenja in dela z drugimi, bodo odvisni od tega, kako bomo odrasli z njim ravnali in kakšen vzor jim bomo odrasli. Ravnanje staršev ima vodilno vlogo, pomembna pa je tudi vloga otroku pomembnih ljudi, s katerimi otrok odrašča.
Pogosto se starši, ki imajo težave, tega niti ne zavedajo. Pomemben dejavnik dobrih odnosov v družini je, kakšno je naše delovanje, kakšna je naša komunikacija in ali smo iskreni. Pogosto se ne zavedamo, da se na našem obrazu izražajo naša čustva, občutja, naše razpoloženje in da otroci bolj kot verbalno komunikacijo sprejemajo, ponotranjijo neverbalno.
V odnosih med otroki in odraslimi smo za kakovost interakcije odgovorni odrasli. Ne le zato, ker smo odrasli, otrok preproste ne zmore prevzeti takšne odgovornosti.
Kadar odrasli ne zmoremo oz. ne uspemo prevzeti odgovornosti, se ta pogosto prenese na otroke. Rezultat tega so nesporazumi. Odgovornost za kakovost odnosov in medsebojne interakcije ni mogoče prepustiti otrokom in je z njim deliti.
Zelo pomembno je, da si starši »znajo« vzeti čas zase, za svoje potrebe, hobije…brez slabe vesti. Na tak način tudi njihova pozornost ni ves čas usmerjena v otroka. To je še veliko bolj pomembno v času, ko nam ne gre najbolje, ko smo slabe volje in nastrojeni proti vsem in vsakemu in se bojimo prihodnosti.
Veliko odraslih je prepričanih, da ne delajo v dobro otroka, če niso ves čas z njim, ga ves čas ne usmerjajo in vodijo. Prepričani so, da škodo povzročajo občutja, ki jih neupravičeno imenujemo »negativna (jeza, bes, nervoza, žalost…). Vendar poskus, da se ves čas »vedemo pravilno« je pogosto enako škodljiv.
Zelo pomembno je, da imajo otroci že od zgodnjega otroštva zadolžitve znotraj družine, ki so seveda prilagojene njihovim sposobnostim, da se med seboj veliko pogovarjamo, izmenjujemo mnenja in se naučimo poslušati en drugega. Prav je, da lahko znotraj družine vsi izražamo različna čustva in da za to nismo zasmehovani, ali da se nas pomiluje.
Pri tem pa je pomembno tudi postavljanje mej, kaj je sprejemljivo in kaj ne. Pri postavljanju mej dobro deluje le, kadar starši mislijo, tisto kar govorijo in stojijo za tem z mirno vestjo.
Ti dve komponenti tvorita osebno avtoriteto, ki je nujna pod pogojem, da partnerja nimata občutka, da nekaj ni prav.
Otroci, ki nenehno prestopajo starševske meje, to počnejo zato, ker jim starši že v zgodnjem otroštvu »niso postavljali mej«, jim je bilo vse dovoljeno in ker so starši z mejami, ki so jih postavljali v prvih letih življenja, teptali otrokovo identiteto.
Zato je pomembno, da starši poskrbimo za zadovoljevanje svojih potreb, ki nas osrečujejo. Vemo, da razpoloženje vpliva na naš pogled na dogajanje, na naše življenje. Ko se prebudimo dobre volje, se nam zdi, da imamo ogromno energije in vse kar se nam dogaja tekom dneva, nam uspeva. Do ljudi smo prijaznejši in ne iščemo samo napak.
Če bi se radi naročili na individualno svetovanje oz. coaching ali me želite vprašati za nasvet mi pišite na: savaj.vj@gmail.com ali pokličite na 041 745 977.