Premalokrat se zavedamo, da je otrok sposoben sprejemati osebno odgovornost že zelo zgodaj.
Starši se pa na vse pretege trudimo, da bi mu tlakovali pot po lastnih kriterijih in merilih, v upanju, da ga ne bi kaj prizadelo, da ne bi bil razočaran, da ne bi bilo kaj drugače, kot si tisti trenutek otrok želi.
Kakšna je naša starševska odgovornost pri tem? Na kakšen način mi starši lahko prispevamo k temu, da se bo pri otroku razvil občutek LASTNE VREDNOSTI, da bo razvil samopodobo, ki ga bo v življenju podpirala pri doseganju njegovih ciljev, premagovanju preprek do ciljev….in razvijanju njegovih sposobnosti.
Samopodoba »pomeni«, kako doživljamo sami sebe, kakšno mnenje imamo o sebi in o tem, kaj zmoremo in česa ne. Oblikovanje samopodobe, pa se prične že od otrokovega rojstva dalje. Zavedati se moramo, da nas otrok modelira / posnema in da je zelo pomembno, kakšna sporočila mu starši dajemo s svojim vedenjem in delovanjem in ne le z besedami.
Starši želimo otroku pomagati, da bo razvil samopodobo, pri kateri bo imel občutek moči, da nekaj zmore, da nekaj zna, da lahko sam vpliva na dogajanje, sprejema kritiko in zna zagovarjati svoja stališča. Na tak način bo otrok lažje in hitreje dosegal cilje ter bo znal spoštovati sebe.
Prav pri vzgoji, ko je otroku vse dovoljeno in narejeno namesto njega, se največkrat razvije destruktivna samopodoba. Otrok ima občutek, da mu vse pripada, da ga okolje ne sprejema, spremlja pa ga občutek nemoči. Pogosto so taki otroci zaprti vase, težko sklepajo prijateljstva in težko delujejo v skupnosti, zato ga začnejo sovrstniki odklanjati. Otrok vse to prepoznava, vendar ne zna biti drugačen. Pojavijo se vedenjski problemi, agresivnost in občutek tesnobe. Tak otrok je tudi v vrtcu in šoli hitro prepoznan kot problematičen. Ne zavedamo pa se, da je otrok v veliki stiski in se vrti v začaranem krogu.
Pomemben OBČUTEK VARNOSTI IN ZAUPANJA otrok pridobiva na način, da mu povemo, kaj od njega pričakujemo, kašno vedenje je sprejemljivo ter kaj sme in česa ne. Pomembno je, da so meje in pravila, ki jih postavljamo primerna njegovemu razvoju, da se z vsakim dnem ne spreminjajo in da smo pri tem dosledni. Ko se jezimo na otroka, so pomembna JAZ sporočila. Povemo mu, da ga imamo radi, da pa nam ni všeč njegovo vedenje.
Veliko vlogo pri vzgoji ima tudi pohvala, vendar naj bo ta premišljena. Če otroka hvalimo za vsako dejanje, ki ga je naredil, četudi vemo, da vanj ni vložil nobenega truda, s pohvalo ne dosežemo nič. Otrok na tak način ne dobi pravega sporočila. Če pa pohvalimo otroka, ko mu je kaj uspelo, je kaj naredil dobro in se je potrudil, mu pohvala »prinese« občutek, da zmore in da je uspešen. Merila za uspešnost so seveda različna, tako kot so koraki do ciljev raznovrstni. Pomembno je, da pri otroku razvijamo vedoželjnost, ustvarjalnost in kreativnost. S tem pa pri otroku razvijamo zavedanje lastnih sposobnosti.
Otroka obravnavamo kot pomembno osebo in ga sprejemamo takega kot je. Najslabše je, da ga primerjamo z drugimi otroki in na glas vpričo njega to tudi komentiramo.
V družinskem krogu mora imeti otrok občutek pripadnosti in sprejetosti. Otrok naj se v družini ne počuti kot gost. Vsakodnevno ga vključujemo v stvari, ki jih počnemo in mu tudi na tak način omogočamo, da razvija svojo odgovornost.
Pomembno je, da damo otroku sporočilo, da ni nič narobe, če se zmoti ali naredi napako ter se tako znajde v problemu. Pomembno je, kako se odzove na to in kako rešuje situacijo. Tudi z lastnim vzgledom otroka učimo, kako se probleme rešuje na konstruktiven način.
Otrok lažje deluje in je uspešnejši, če so njegovi cilji in dejavnosti osmišljeni. Pri tem bo njegova motivacija večja. Odrasli mu pomagamo tako, da mu pokažemo, da mu verjamemo, zaupamo vanj in skupaj z njim širimo njegove interese. To nam uspeva, če z otrokom kakovostno preživljamo čas, ko smo skupaj.
Otroci potrebujejo čas zase, da ga lahko izkoristijo za raziskovanje in spoznavanje sveta, pri tem pa uživajo ne glede na vzpone in padce, ki jih ob tem doživljajo. Samo spomnimo se, kolikokrat smo padli, ko smo se učili hoditi in se pri tem nemalokrat tudi poškodovali, vendar, smo kljub temu vztrajali in enako velja tudi za druge stvari. Otroci imajo v sebi drznost in vztrajnost, ki jim pomagata, da preizkušajo vedno znova in ne obupajo.
Odrasli pa smo tisti, ki otroku mnogokrat zgoraj opisano preprečujemo, saj počnemo stvari namesto njih ter jih stalno pri delovanju popravljamo in usmerjamo. Tako mu dajemo občutek krivde in nanj prenašamo sporočila, da ne zmore.
Pomembno je, da starši (odrasli) preko otrok ne uresničujemo svojih sanj. Zavedati se moramo, da je naša vloga zelo pomembna, da smo otroku sopotnik in opora v njegovem življenju. Na tak način bo lahko razvil svoje potenciale in bo pri tem srečen.
Če bi se radi naročili na individualno svetovanje oz. coaching ali me želite vprašati za nasvet mi pišite na: savaj.vj@gmail.com ali pokličite na 041 745 977.