Vzgojni izzivi se za starše pričnejo že zelo zgodaj. Že ko imamo majhnega dojenčka, nam mnogi svetujejo, kako naj z njim ravnamo. Velikokrat smo kot starši v veliki dilemi, kako ravnati, da bomo za otroka naredili najbolje. Kaj je tisto najbolje, pa je seveda vprašanje.
Ugotavljam, da se v sedanjem času starši pogosto enostavno bojijo svojim otrokom »postaviti meje«, ki naj bodo otrokovi starosti primerne. Tako starši otroku ne omogočajo učenja, spoznavanja življenja preko lastnih izkušenj in posledično sprejemanja odgovornosti. Slednje se pri otrocih prične že v predšolskem obdobju. V tem obdobju starši prepogosto otrokom dovolijo vse. Otroci odločajo, kdaj in kaj bodo jedli, kaj bodo oblekli, kdaj bodo šli spat ipd. Staršem se zdi vsaka otrokova »neumnost« oz. tudi nesprejemljivo vedenje smešno in otroku ne dajo jasnega sporočila, kaj je sprejemljivo in kaj ne.
Starši se znajdemo pred vzgojnimi izzivi, ko se nam začnejo otroci upirati oz. postane otrokovo vedenje moteče za njih in okolico (ena izmed prelomnic je tudi vstop v šolo).
Slednje je izrazito v času trme in pubertete, ko otroci trmasto vztrajajo pri svojem in ne popuščajo. Starši predvidevamo, da naj bi se otroci vedli v skladu z našimi pričakovanji. Če otrok sledi pričakovanjem starša, ne prihaja do konfliktov. Če pa temu ni tako, starši otroka kaznujejo. Starši s kaznijo ne želijo, da bi otrok trpel, želijo le, da otrok naredi to, kar se od njega pričakujejo.
Pogosto se zgodi, da nobena stran ne popusti, kar pripelje do konfliktov. Kako kaznovati otroka, je veliko vprašanje. Fizična kazen, ustrahovanje in žaljenje so nedopustni. Za starše pa je tak način kaznovanja privlačen, saj pogosto delujejo.
Sama se raje izognem terminologiji kaznovanje in se raje poslužujem »postavljanje meja«, s čimer damo otroku jasno vedeti, kaj je sprejemljivo in kaj ne. Najti pravo mero je mojstrovina. Če t.i. »postavljanja meja« preveč, pride do izgube stika z otrokom. Če se in ko se odločimo za kazen, moramo dobro premisliti, kakšno sporočilo želimo dati otroku.
Konfliktom se lahko mnogokrat izognemo, če izberemo več možnosti, ki so sprejemljive tako za nas starše kot za otroke in najdemo skupni kompromis. Otroci in mladostniki se pogosto upirajo, če mu neprestano »gledamo pod prste«, ga popravljamo in mu zapovedujemo, kaj naj delajo in česa ne.
Kaj je otroku dovoljeno in kaj ne, ne sme biti odvisno od naše dnevne razpoloženosti, temveč se prilagaja glede na situacijo. Zavedati se moramo, da sta disciplina in doslednost pomembna gradnika pri vzgoji otrok. Privzgajanje odgovornosti pri otroku je izrednega pomembna. Disciplina mu omogoča, da se nauči, kakšne so posledice njegovih ravnanj.
Starši se v tem času zelo trudijo, da bi otroku omogočili udobno življenje, ob enem pa slednje povzroči, da je veliko otrok / mladostnikov pasivnih in so prepričani, da jim vse pripada. Prav taki nimajo možnosti in priložnosti, da bi pridobili različne izkušnje, na osnovi katerih bi lahko razvili odgovornost.
Če nismo zadovoljni z vedenjem otroka, je pomembno, da se vprašamo, zakaj otrok tako odreagira, kaj nam želi s takim vedenjem sporočiti. Je morda v stiski? Kako to lahko prepoznamo?
Zavedati se moramo, da nas otroci »modelirajo«. Mi ga učimo, kakšno vedenje je učinkovito in sprejemljivo – z vzgledom. Tisoč besed, ki niso v skladu z dejanji starša, ne »zaležejo« nič. Otroci so v takem primeru le še bolj nesigurni, kaj je prav in kaj ne. Otroke je potrebno naučiti različna vedenja, ki so primerna v različnih situacijah.
Otrokom moramo omogočiti izkušnje in jim pokazati načine, kako lahko poskrbijo zase tako, da bodo hkrati razvijali socialne kompetence v odnosih tako s sovrstniki kot z odraslimi.
V življenju otroka je pomemben vsak dan, od nas staršev pa je odvisno, kako se bomo odzivali in kakšna sporočila bomo otroku dajali z lastnim vedenjem / življenjem.
Če bi se radi naročili na individualno svetovanje oz. coaching ali me želite vprašati za nasvet mi pišite na: savaj.vj@gmail.com ali pokličite na 041 745 977.