Cilj partnerstva je, da lahko vsak zase razvija svoje potenciale, da se partnerja spoštujeta in podpirata.
Neumno bi se bilo slepiti, da v partnerstvu ne bo prihajalo do konfliktov, nesporazumov. Partnerstvo je bilo in vedno bo na preizkušnji. Vsak dan je potrebno »delati« na tem, da ohranjamo bližino in spoštovanje en do drugega. Nič ni samoumevno in ne traja, če se za to ne potrudimo
V naprej ne moremo predvideti, kaj se nam bo zgodilo in ne moremo preprečiti nesoglasji. Pomembno je, da se sproti o tem pogovarjamo. To naj bi bila želja obeh partnerjev.
So stvari, ki jih lahko sprejemamo in spreminjamo, so pa stvari na katere ne moremo pristajati. Ne moremo pristajati na manj, kot si zaslužimo.
Skrb za odnose v vsakdanjem življenju je velikega pomena. Ohranjati drobne pozornosti, ki osrečujejo vsakega posebej in oba skupaj.
Se pa zgodi, da temu ni tako. Pogostokrat pozabimo na to in prepozno ugotovimo, da je naša veza »propadla«.
Seveda se nam lahko zgodi, da izgubimo partnerja zaradi bolezni ali nesreče.
Končanje zveze oz. vsako slovo je težko. Traja nekaj časa, da lahko osebo prebolimo. Posameznikom uspeva bolje, drugi imajo pri tem veliko stisko in potrebujejo pomoč.
Zelo lepo je to napisal dr. Planinšek v enem izmed svojih intervjujev: »Do odpuščanja je dolga pot…Ja, najprej je vojna, sledi ji pomiritev, ostaja spomin na vojno. To pa se kasneje začne spreminjati v podobe lepih trenutkov…«
Žalovanje vključuje paleto različnih čustev, od zanikanja, jeze, sprejemanja in vdanost v situacijo. Različne kulture se s tem soočajo na različne načine. Dolžina žalovanja je različno dolga, je pa odvisno od nas posameznikov, kako se soočamo z izgubami. Še dolgo po tem, so te osebe na nek način z nami, čeprav vemo, da temu ni tako. Ja, in to je težko. Če smo bili od partnerja odvisni, pa še toliko težje.
Ljudje se ob razhodih pogosto spominjamo slabih trenutkov z ljubljeno osebo. Na ta način zmanjšamo hrepenenje in občutimo trenutno zadovoljstvo. Oddaljujemo se od lepih trenutkov, kar nam preprečuje, da bi preboleli izgubo. To je pogost odziv ljudi, ki razmišljajo o osebi, ki so jo izgubili.
Če si priznamo ali ne, to nam povzroča velik občutek praznine. Najslabše je, če takoj vstopimo v nov odnos, kjer želimo dobiti kopijo izgubljene osebe. Pogosto se zgodba ponovi.
V takem obdobju je pomembno, da počnemo stvari, ki jih imamo radi, da si priznamo, da nam je težko in si, če je potrebno pri premagovanju te težke situacije poiščemo pomoč.
To je proces, ki traja. Osebe, ki jo izgubimo, se ne da zamenjati, lahko pa razvijamo nov odnos, ki bo imel veliko enakih kvalitet, ki smo jih izkusili pred izgubo.
Pomembno je, da v odnosu lahko zadovoljujemo vrednote, ki nam veliko pomenijo. In, če smo z nekom, ki ima popolnoma drugačne, bomo težko vzpostavili odnos, ki bo sprejemljiv za oba. Nesmiselno je vztrajati v takem odnosu, zaradi drugih (Kaj bodo pa drugi rekli?)
Izgube so nekaj, s čimer se soočamo vsi. To se dogaja tudi na drugih področjih življenja, ko ne uresničimo svojih sanj, žalujemo za nečim, česar v bistvu nikoli niti nismo imeli in smo o tem le sanjali.
Če so ta hrepenenja tako močna, kot spomin na ljudi, ko smo nekaj dejansko izgubili, bodo neizpolnjene sanje povzročile enake občutke praznine in izgube.
Bistvo je, da si priznamo, da nam je težko, da se s tem soočimo in delujemo. Najtežje je in vodi tudi v različna stanja (anksioznost, depresijo, težavo s prehranjevanjem, zasvojenosti…), če ostajamo v vlogi žrtve. Pomembno je, če čutimo, da ne zmoremo, da ne čakamo predolgo in si poiščemo pomoč. Zavedati se moramo, da nismo edini, ki se nam je to zgodilo in zato nismo slab človek.
Če bi se radi naročili na individualno svetovanje oz. coaching ali me želite vprašati za nasvet mi pišite na: savaj.vj@gmail.com ali pokličite na 041 745 977.