Pre Loader

Želimo biti najboljši starši, kar nas pogosto vodi v perfekcionizem

Kako to vpliva na otroke?

Pogosto slišimo ali preberemo, da je prihod otroka oz. postati starš nekaj čudovitega in osrečujočega, kar se nam je zgodilo, kar pa pogosto ne odseva resničnosti.

Že v času pričakovanja otroka starši delamo različne scenarije, načrte in pričakovanja do sebe in otroka, ki se še niti rodil ni. Ta pričakovanja so pogosto zelo visoka. Ko postanemo starši, prevzemamo novo vlogo. Želimo si, da nam tu ne bi spodletelo.

Prebiramo različno literaturo, Take in drugačne nasvete in si jih želimo v popolnosti držati, ne upoštevamo pa tega, da se naš otrok razlikuje od drugih, da so njegove potrebe drugačne. Največkrat si želimo za otroka prav to, kar sami nismo imeli oz. smo pogrešali. Pogosto se zgodi, da otroka enostavno vkalupimo v svoje želje in pričakovanja. Otroci nimajo niti priložnosti, da bi razvijali svoje potenciale, sposobnosti.

Otroci neizmerno zaupajo svojim staršem in so dolgo prepričani, da so njihovi starši najboljši, zato naredijo vse, da zadovoljijo naša pričakovanja. Starši smo pri tem zadovljni , saj so taki otroci pridni in poslušni.

Zanimivo je, da se kasneje izkaže, da imajo prav ti otroci nizko samospoštovanje, ne glede na dosežke, ki jih v življenju dosežejo. Preprosto se ne znajo veseliti, ker so to nsjvečktat »dosežki« staršev oz. zaradi staršev.

So pa otroci, ki se  temu upirajo naredijo ravno nasprotno od pričakovanj staršev in veljajo za neposlušne, nemogoče in »nehvaležne«. Starši smo pogosto razočarani, saj smo otroku želeli najboljše. Pojavi se jim občutek krivde in nemoči, ker imajo občutek, da niso popolni.

Znan otroški psiholog Brut Bettelheim pravi naj starši ne bodo popolni, temveč dovolj dobri. Pomembno je, da pokažemo otrokom, da smo preprosto ljudje z dobrimi in slabimi lastnostmi, da se tudi mi zmotimo in, da to ni nič narobe, da imamo vedno priložnost, da stvari popravimo ali spreminjamo.

Starši smo prepričani, da smo najboljši in niti ne opazimo, kako se do otroka vedemo. Naše življenje je pogosto usmerjeno samo v otroka. Mnogo stvari delamo namesto njega, da so njegovi uspehi večji, ob enem pa na tak način močno obremenjujemo otroka in mu niti ne damo priložnosti, da bi se naučil prevzemati odgovornosti za svoja dejanja.

Če do otroka nismo iskreni, kot ljudje in se pretvarjamo, izgubimo stik z otrokom in na koncu se sprašujemo, zakaj nam otrok laže, nam stvari prikriva in situacije prireja.

Pomembno je, da s svojim zgledom otroka naučimo sprejemanja sebe, lastnih napak in s tem vsem prizanesemo z občutki krivde in nemoči.

Otrokom nalagamo zelo veliko breme, če odraščajo v zavesti, da nam pomenijo vse na svetu in so naš edini smisel. Zato je zelo pomembno, da ohranjamo čas za se, za svoje hobije in partnerstvo.

Komunikacija oz. pogovori so izrednega pomena. Pomembno je, da se pogovarjamo, da poslušamo in smo slišani. S težavami in problemi se moramo soočati. Ne pomaga, če jih »pometamo« pod preprogo, da vzdržujemo navidezni mir in sliko popolne družine. Ugotavljam, da prav v takih družinah pogosto pride do razdrtja, ker partnerja enostavna nista več sposobna obvladovati te »nesnage«, ki se je nabrala.

Pomembno je, da ne odlašamo predolgo s pomočjo. Nekdo, ki ni čustveno vpleten in vidi stvari iz različnih zornih kotov nam lažje pomaga , da spoznamo v čem je problem in kaj nas je pripeljalo do njega. Pogosto pomaga že en sam pogovor za razsvetlitev situacije.

Pogosto starši pridejo, ker imajo velike težave z otrokom in želijo recept, kako spremeniti otroka. Večkrat pridemo do zaključka, da težava ni v otroka, temveč v  odnosu njih do otroka. Pomagam jim, da spoznajo, kakšna je vloga starša, kaj in zakaj so določene stvari pri vzgoji izrednega pomena (postavljanje meja, pustiti otroku, da se uči na svojih izkušnjah in ga učiti lastne odgovornosti). Ugotavljam, da se starši preprosto bojijo biti starši, ker menijo, da jih otrok ne bo imel dovolj rad, če bo imel določene omejitve, red…Na tak način se zgodi, da se vloge obrnejo in otroci vodijo starše, kar ni sprejemljivo za njihov zdrav psiho-socialni razvoj.

Če kot starši ne prevzemamo odgovornosti zase, kot starši, bodo imeli otroci toliko večji občutek krivde. Pogosto je skušnjava staršev, da prevzemajo odgovornosti otrok. To je predvsem takrat, ko se otroci in mladostniki vedejo nemogoče, destruktivno, uporniško. Zanimivo je, da se to pogosto kaže kot različne zasvojenosti, težave s prehranjevanjem in vzpostavljanjem »zdravih« medosebnih odnosov. Samodestruktivni ljudje, se nikoli niso naučili prevzemati odgovornosti in paziti nase.

Starši smo pogosto v dilemi kje je tista prava meja za sprejemanje kompromisov z drugimi in tistimi, ki jih sklepamo sami s seboj. Če sami ne bomo postavili lastnih mej in zanje prevzeli odgovornost, tvegamo, da nas bodo drugi prezrli ali izkoristili. Posledično pa nas to vodi v vlogo žrtve in ostajanje v nje.

ZATO ŠE ENKRAT, da bomo lahko v vlogi staršev in partnerjev uspešni:

  1. Pomembno je, da prevzamemo odgovornost do svojih misli, občutji in dejanj.
  2. Odgovornost do vzgoje otroka, za dobrobit otroka in skrbi za otroka.
  3. Da smo v otrokovem življenju sopotnik, ne da namesto njega živimo njegovo življenje oz.   on naše in mu na tak način omogočimo, da se razvije v samostojno in odgovorno osebo.
  4. Pomembno je, da se imamo radi, da spoštujemo en drugega, da se poslušamo in smo slišani.

Verjamem, da ljudje že imajo tisto, kar potrebujejo za uspeh in dosego rezultatov, morajo le spoznati, kako to ozavestiti.
Pri delu s starši in otroki uporabljam znanje in spretnosti, pridobljene pri več kot 30-letnem delu s predšolskimi otroki, najstniki, starši in različnimi posamezniki. Imam tudi izkušnje z vodenjem celotne skupnosti v okviru predšolskega zavoda. Formalno izobrazbo sem nadgradila z opravljenimi usposabljanji NLP Praktik, NLP Mojster praktik in NLP Coach po NLPTA programu.

Če bi se radi naročili na individualno svetovanje oz. coaching ali me želite vprašati za nasvet mi pišite na: savaj.vj@gmail.com ali pokličite na 041 745 977.