Kako pomagamo otroku, da spozna svoja čustva?
To lahko storimo tako, da smo ogledalo njegovim čustvom.
Otrok se pouči o svojem telesnem videzu, če se pogleda v ogledalo.
Svoja čustva, pa spozna po tem, kako ga sprejemamo mi.
Naloga ogledala je kazati podobo takšno , kakršna je, ne da bi ga olepšalo ali popačilo.
Nočemo ogledala, ki nam bo reklo:« Strašen si. Pod očmi imaš kolobarje, obraz zabuhel. Sploh si grozen. Dobro bi bilo, da bi kaj storil zase.«
Še nekajkrat bi se ogledali v tako čarobno ogledalo, pa bi se ga kmalu začeli izogibati, kot kuge.
Od ogledala si želimo podobe, ne pridige.
Lahko, da nam slika, ki jo bomo videli, ne bo všeč, vendar se bomo raje sami odločili za kak olepševalni ukrep.
Naloga čustvenega ogledala je pokazati čustva taka, kakršna so, brez olepšave. »Jezen se mi zdiš. Po tvojem glasu sodeč, ga nimaš prav nič rad. Kaže, da se ti je vse skupaj zamerilo.«
Otroku, ki tako čuti, mu bodo taka ugotavljanja zelo pomagala. Jasno mu bodo povedala, kakšna so njegova čustva.
Jasnost podobe bodisi v telesnem, bodisi v duševnem smislu, pa nam daje možnost in pobudo, da se poboljšamo in spremenimo.
(Odlomek iz knjige Tako majhen, pa že nervozen – Dr. Tomaž Perpar)